Burska koza

Burska koza je bila ustvarjena v začetku 20.stoletja v Južni Afriki za proizvodnjo mesa. Ime izhaja iz nizozemske besede Boer kar pomeni kmet. Predvideva se, da je bila Burska koza vzrejena iz avtohtonih koz plemena Namaqua Bushmenin in plemena Fooku, s križanji z indijskimi in evropskimi vrstami. Burske koze so bile izbrane za mesno pasmo, zaradi dobre selektivne vzreje, hitrega pridobivanja misične mase ter odličnega in zelo zdravega mesa.

Za pasmo je značilna rjava glava z belim telesom in belim delom na sredini čela. Ima dolga povešena ušesa. Pasma je označena za hitro rastočo z visoko plodnostjo. Burske koze imajo v primerjavi z ostalimi pasmami izreden materinski čut. Odrasli kozli tehtajo med 110-135 kg in odrasle koze med 90-100 kg. Zelo odporna je proti različnim boleznim in se hitro prilagodi na vroča in in pretežno suha podnebja.

Kozli:
Najbolj pomemben člen dobre črede je dober kozel, saj ima kvaliteten kozel tudi kvalitetne potomce pa čeprav se pari s povprečnimi kozami. Kozlički pridobivajo na misični masi podobno kot jo pridobiva kozel, zato je kvaliteta kozla še toliko bolj pomembna.	Burski kozel
Primerna masa kozličkov za zakol je med 15-36 kg, kolikor naj bi tehtali ob odstavitvi, kar dosežejo nekje do starosti 90ih dni.

Koze:	Burski kozliček
Glavni namen koz je, da imajo čim več potomcev, kateri hitro pridobivajo na mišični masi. Burske koze so plodne čez celo leto in imajo v povprečju 3 mladiče v 2 letih. Brejost traja okoli 5 mesecev, mladiče imajo pri sebi približno 3 mesece. Ena koza ima v povprečju po dva potomca naenkrat lahko pa tudi tri. Ponavadi imajo koze pri prvi kotitvi enega mladiča, kasneje pa lahko tudi po več.
Burske koze so zelo dobre mame in lepo skrbijo za mladiče zato načeloma ne potrebujejo veliko pozornosti lastnika, razen pri prvem mladiču, kjer je priporočljiv nadzor lastnika. Nadzor je potreben zato, ker koza še nima razvitega meterinskega čuta, ko pa ga razvije, ni več potrebe po nadzoru.